Celo zares velike razstrupljevalne zmogljivosti telesa po letih vsakodnevnega postopnega obremenjevanja prej ali slej zadenejo ob svoje meje. Patogene snovi ostajajo v telesu predvsem pri ljudeh s prekomerno težo in se nalagajo v maščobnem tkivu. Telo deponije odpadkov namešča v obliki vozlov v sklepih, škodljivih snvi se poizkuša znebiti preko jeter, kože, črevesja in ledvic, in če ne gre drugače, tudi z bruhanjem.
Tudi v notranjosti telesa med prebavljanjem in presnavljanjem nenehno nastajajo številne škodljive snovi, na primer amonjak, ki se jih je pravzaprav potrebno čim prej znebiti.
Izločevalni organi, kot so jetra, ledvice, črevesje in koža, tej poplavi strupov od zunaj in znotraj prej ali slej niso več kos.. Telo zastrupi samo sebe z lastnimi odpadki. Čistilne naprave so polne in zamašene.
Posledice poznamo vsi: predčasno staranje, kronične bolezni, kot so srčno-žilna obolenja, arterioskleroza, sladkorna bolezen, rak, črevesna vnetja, kožna obolenja ali revma, ter izguba življenske kakovosti in veselja do življenja.
Samodejna regulacija telesa ne deluje več, oksidativni stres- torej prebitek prostih radikalnih kisikovih molekul – je povečan. Obenem se dramatično premakne ravnovesje mineralov v telesu.
To neravnovesje mineralov zmanjšuje človekovo bioelektričnost in povzroča, da otopi in postane nepropusten, nazadnje pa privede do najrazličnejših obolenj.
Vir: Kamen življenja